Planinska zima zahteva mnogo poguma in požrtvovalnosti

Jutro, 17. november 1941 dLib.si

Če je kdo nesmrten, preide vse njegovo dejanje in nehanje v zgodovino. Celo tako prozaično dejanje, kakršno je kosilo, lahko pridobi večnostno vrednost. O tem se lahko prepričaš, če se pripelješ po večurni vožnji z avtomobilom iz Martignyja po strmi alpski cesti v vališko planinsko vas Bourg-Saint-Perre. Vasica leži ob prastari rimski cesti, ki vodi čez Veliki Sv. Bernard v Italijo, v vsega spoštovanja vredni višini 1633 metrov. Tam, kjer se glavna ulica izteka v vas, je prikupna gostilnica ponosnega imena: »Au Dejeuner de Napoleon«. To se pravi? »Pri Napoleonovem kosilcu«.

Napoleonovo pismo švicarskemu županu 

Leseno stopnišče se maje, ko stopaš po njem v hišico, kjer se je nekoč mudil krotitelj Evrope. In že stojiš v sobici, ki je tako nizka, da se bojiš z glavo butniti ob strop. To je hišica »državljana Moreta«, kjer so prvemu konzulu republike, Bonapartu, dne 20. maja 1800 postregli s kosilom, in sicer takrat, ko je bil s svojo mogočno vojsko na poti preko Velikega Sv. Bernarda v Italijo, da započne vrsto nesmrtnih zmag. Tu še stoji naslanjač, v katerem je sedel, in miza, pri kateri je kosil. Na steni visi zraven njegove slike tudi podoba zakoncev Moretov, ki sta ga pogostila in sta takisto prešla v zgodovino zavoljo enega samega kosilca, ki ga je pri njih dveh použil slaven mož. In še neki okvirček visi na steni, majhen, neznaten. Vendar nudi na ogled nekaj dragocenejšega, kakor sama podoba z zunanjimi potezami Napoleonovimi. Ta okvirček obkroža sliko njegovega bistva: pismo, ki ga je bil Napoleon po odhodu v Italijo poslal županu občine Bourg-Saint-Pierre. V našem prevodu se pismo glasi: »Državljanu Maksu, županu v St. Pierreu. Vaše pismo, dragi državljan, z dne 20. maja sem prejel. Vnema, ki so jo pokazali vsi prebivalci vašega kraja, in usluge, ki ste nam jih izkazali, me navdajajo z velikim zadovoljstvom. Dajte, prosim, oceniti škodo, ki jo je povzročil pohod naše armade skozi vaš kraj, in jaz vas bom za vse bogato poplačal. To je pravično. Želim samo, da bi mogel za vašo občino še kaj več storiti. Bonaparte, maj 1800«. To toplo, osvajajoče pismo prvega konzula francoske republike in največjega vojskovodje tiste dobe, naslovljeno na ubožnega, skromnega švicarskega očanca, nam pove mnogo, kar se je v legendah ohranilo in kar nam priča o osvajajoči sili s katero si je Napoleon znal pridobivati ljudi

Obisk pri bratih sv. Bernarda 

Pojdimo po sledovih generala Bonaparta dalje po strmi cesti na sedlo. Vedno bolj mrzlo je in naposled dosežemo višek: pred nami je Veliki Sv Bernard s samostanom bratov sv. Avguština. To je tisto slavno zavetišče, katerega debeli zidovi že pol tisočletja kljubujejo vsemu. Priroda tu ne prizanaša. Tu smo v višini 2472 metrov. Zemljepisna lega sedla, obdanega z ledeniki v smeri proti najhujšim viharjem, zahteva skrajno požrtvovalnost bratov, ko izpolnjujejo naloge, katere jim je pred tisoč leti naložil Bernard Menthonski: vsem, ki potujejo čez sedlo, je treba v sili nuditi pomoč. Skoraj deset mesecev traja tod zima. Kakšna zima! Snega se nasuje deset metrov na debelo. Čudovito planinsko jezerce pod spomenikom sv. Bernarda je bilo v poslednjem polstoletju vsako leto povprečno 265 dni zamrznjeno. Trideset stopinj mraza je tu na dnevnem redu. Do nedavna je mašno vino v cerkvi - zmrzovalo. In tako so morali pri maši zmeraj imeti vroče železo, da so raztalili mašno pijačo. V zakristiji še danes vidite bronaste ogrevalnike, s katerimi si je duhovnik, preden je stopil pred oltar, razgibal odrevenele prste. Nedavno pa se je tu gori to in ono izpremenilo. Prošt monsinjor Teofil Bourgeois je kot napredno misleč mož uredil v cerkvi in samostanu centralno kurjavo. Po njegovi zaslugi imajo tudi električno razsvetljavo in telefon. Telefon lajša zdaj bratom sv. Bernarda reševalno službo. Prej sta morali vsak dan po dve skupini menihov na smučeh drčati na švicarsko in italijansko stran poizvedovat, ali potrebuje kak popotnik njihove pomoči. Koliko bratov se ni več vrnilo! Večkrat je plaz zasul celo skupino. Pred dvema letoma se od sedmih bratov trije niso vrnili.

Okostnjaki v mrtvašnici 

Kakor življenje ima tudi smrt tu gori bolj čudno bivališče kakor v dolini. Kdor bi želel pri Sv. Bernardu imeti grob, bi moral najprej odstraniti snežno odejo, visoko kakor hiša. Potem bi zadela lopata na trdo, neprodirno kamenje. Ne, grobov tu gori ni mogoče kopati. Zato so za mrliče postavili majhno mrtvašnico, ki stoji malo stran od samostana. Tudi krste niso v navadi, kajti skopa priroda tu ne daje več lesa. In tako torej porinejo truplo skozi majhno odprtino v zazidano mrtvašnico. Ko se ti oko privadi na temo, pogledaš v ledeni puščobi planinske zime skozi odprtine in vidiš, kako slonijo okostnjaki pri steni drug ob drugem, nekateri, kakor bi spali, drugi, kakor bi si hoteli še kaj povedati. Med pokojniki so nekdanji popotniki in reševalci. Šele tu, v mrtvašnici so oni, ki so upali na rešitev, srečali nje, ki so jih hoteli rešiti, pa jih je ledena planinska smrt skupno pahnila v večnost.

Bernardinci — junaški reševalci 

Še ene skupine se spomnimo; psov bernardincev, zvestih spremljevalcev skozi burjo, sneg, vihar in noč. Eden izmed teh, Barry, je rešil štirideset ljudi. Zato še danes vidite v samostanskem muzeju njegovo podobo in je zraven napisano, kakšna junaštva je izvršil. Živel je okoli leta 1800., tako da ga je morda videl sam Napoleon, ki je šel tod s svojo vojsko. Tudi spomin na Barryja je nesmrten. Na pasjem pokopališču v Parizu so mu postavili umetniško izdelan spomenik. Gledaš podobo in se spomniš lepega odstavka v Platonovem »Simpoziju«, ko razlaga Sokrat, kaj mu je Diotima pripovedovala o nesmrtnosti: »Dejanja, ki jih izvrši človek, so pravi nesmrtni otroci, ki jih je spravil na svet. Že mnogo spomenikov so postavili ljudje različnim ljudem zavoljo takšnih otrok, toda še nikomur ne zaradi njihove telesne dece ...« Tudi nesmrtnost psov ni pridobljena z ničemer drugim kakor pri ljudeh: s plemenitimi dejanji.

Sneži, sneži ... 

Kratka je doba, ko na Velikem Sv. Bernardu prekine zima svojo oblast in zašije poletna luč. Samo v drugi polovici junija, v juliju in avgustu se umakne snežna odeja, da lahko skromne planinske rastline na skopi žemljici med razpokanim kamenjem zrejo hladnemu planinskemu sončecu v obraz. V teh kratkih poletnih dneh ima tudi življenje menihov nekaj več izpremembe. Planinske ceste, ki vodijo sem gor iz Martignvja in iz Aoste, so brez snega in po njih hropejo navkreber švicarski in italijanski avtobusi kakor tudi zasebni avtomobili, polni veselih ljudi, ki želijo vsaj nekaj ur uživati čudovito, junaško planinsko pokrajino. Malokateri izmed njih sluti, kaj se pravi: venomer živeti tam gori! S poslednjim avgustovim dnem mine tudi poslednji sončni žarek, poslednje vozilo je zapustilo cesto. Enakomerno sneži. Za dolgotrajno zimsko spanje se skrije planinska pokrajina pod debelo snežno odejo. Spanje je globoko in s smrtjo bolj v sorodu kakor kjerkoli drugod na svetu.